Splele so se hude misli i z čemernim prstom zapičile vu me: vu dušu i srce, v ufanja i  nade, v korake i roke, i več mi ni réč vu pesem ne štela. I nes΄ pitav čemu scofutano sonce, čemu kup haljinja z sposušenog cvétja, čemu črni ΄blaki zmešani vu kašu. „Žeri!“  zarežav je prst pred vuhom zagledan vu kašu. „Saku i najmenjšu droptu petsto pot sprekoši i stopram ju unda na trdoma pogotni.“ I jo sam posuhnuv. Kosav  sam i kosav, kosav i pogotav, z jenim jokom gledav sreču dzoj za voglom, z drugim v nove dneve, vse na red bez zutra. Mortik ih se rešim, ak se rešim kaše, ak je to pokora, te, čmelinjak v glovi ki raste kak kvos na toplomu postavljen, kak oblak bez dežđa, ki prehaja mimo. Z mira božjeg se je podev, tak lepi, tak beli, kak blazina mefki i dalko od kaše. I praf tu, pred menom i otprtim blokom na domaći cirkvi pri tretjemu turnju.